Leta 1862 so v Odrancih zgradili kapelo Svete Trojice, s preprostim oltarjem s kipoma Marije z Jezusom in svetega Jožefa. Kapela je stala do 1965. leta, ko je cerkveni odbor zemljišče, na katerem je stala kapelica, odstopil občini. 1. oktobra 1944 je bila ustanovljena samostojna župnija. Ob ustanovitvi samostojne župnije je bilo določeno, da bo nova župnijska cerkev stala na prostoru, kjer je stala kapela, saj drugega stavbnega zemljišča župnija ni imela. Pokazalo pa se je, da ta prostor ni bil primeren, ker je bil preozek. Pozneje so za gradnjo pridobili novo zemljišče, na podlagi darov in zamenjav.
Izmed idejnih zasnov, ki jih je naredil arhitekt Janez Valentinčič, se je cerkveni odbor odločil za osmerokotno cerkev, žal pa zamisli o gradnji ni bilo lahko izpeljati. Aprila 1946 je bila prošnja za izdajo gradbenega dovoljenja za cerkev celo zavrnjena, čeprav so medtem verniki že naredili veliko opeke, navozili gramoz in pesek. Material, ki so ga verniki pripravili za gradnjo cerkve, so porabili leta 1948 za gradnjo zadružnega doma. Verniki so se sčasoma sprijaznili, da zidane cerkve ne bo mogoče zgraditi v krajšem časovnem obdobju, zato so postavili leseno cerkveno stavbo, ki so jo uporabljali 17 let. V tem času pa so stekla prizadevanja za pravo, zidano cerkev. Dovoljenje zanjo so dobili 9. septembra 1964, 5. julija 1967 so jo blagoslovili, 17. aprila 1977 pa še posvetili Sveti Trojici.
Po dograditvi cerkve so zbrali denar za freske, ki jih je na površini 200 kvadratnih metrov naredil akademski slikar in duhovnik Stane Kregar in so glede na površino njegovo življenjsko delo. Leta 1983 so povišali cerkveni stolp in vanj namestili tri zvonove. Leta 1987 so k župnišču, ki je prav tako novejše, prizidali veroučno učilnico in stanovanje.
Med gradnjo kupole se je ponesrečilo osem odranskih vernikov
Gradili pa so cerkveno kupolo, kjer se je med gradnjo leta 1966 zgodila nesreča, ki je zahtevala osem smrtnih žrtev. Teh osem odranskih vernikov pa je postalo osem duhovnih stebrov odranske župnije. Po teh žrtvah so bili kasneje tudi poimenovani stebri v cerkvi. Cerkev je bogata s freskami, ki jih je naredil akademski slikar in duhovnik Stane Kregar in so glede na površino (200 m²) njegovo življenjsko delo. Veliko zaslug pri večanju in dozidavah cerkve pa ima prvi odranski župnik, dolgoletni dekan in pisatelj, Lojze Kozar, po katerem je danes tudi poimenovan prostor okrog cerkve Trg Alojza Kozarja. Med drugim je Kozar v knjigi Neuničljivo upanje opisal povojne dogodke v Odrancih, gradnjo cerkve, nesrečo, zapor. Želja župnika in odranskih vernikov je vseskozi bila, da se cerkev dokonča.
Cerkev je razglašena za romarsko
V letu 2000 je bila odranska cerkev razglašena za romarsko in nekaj let kasneje so bili zgrajeni zvoniki po prvotnih načrtih. Kakšen je bil pomen lesene cerkve, postavljene pred današnjo za odranske vernike, lahko preberemo v knjigi Lojzeta Kozarja Neuničljivo upanje:
»Tu smo bili doma, tu je bilo naše pribežališče pred hrupom ateističnega materializma, ki je bil na zmagoslavnem pohodu, verniki pa porinjeni na stran kot drugo ali tretjerazredni državljani… Ob nedeljah je bila cerkev dvakrat tako polna, da se je vernik le s težavo pokrižal, taka stiska je bila.«
Župnik Kozar: »Cerkev s svojo posebno arhitekturo prevzame in okrepi obiskovalce, ki jih je vsako leto več.«
Naključje- ali pa tudi ne – je, da se današnji odranski župnik imenuje tako kot prvi – Lojze Kozar, ta pa nam je o današnji cerkvi povedal: »Župnijska cerkev Svete Trojice v Odrancih ima posebno bogastvo, ki privablja številne romarje in popotnike. To bogastvo ni le čudovita Valentinčičeva arhitektura ali Kregarjeva poslikava, temveč je duhovno bogastvo, ki so ga v te zidove vtkali odranski verniki s svojim prvim župnikom msgr. Lojzetom Kozarjem. Te duhovne moči vidno zaznamuje osem stebrov v cerkvi, ki nosijo imena osmih odranskih vernikov, ki so v nesreči ob gradnji cerkve darovali svoja življenja. Svoje življenje je po kapljicah daroval tudi msgr. Lojze Kozar, ko je doživljal nasprotovanje takratne oblasti, zapor, različne kazni in omejitve. Pa vendar je bil za vse ljudi simbol upanja, ki je neuničljivo.« Kot je še dodal župnik Kozar, o tem pogosto spregovori tudi romarjem in drugim obiskovalcem. V zadnjih letih, po dograditvi treh zvonikov leta 2004, se ustavljajo številni posamezniki in tudi skupine, ki želijo doživeti nekaj trajne lepote. Za konec je še dodal, da zapisi v spominski knjigi pričajo, da obiskovalci odhajajo pomirjeni, obogateni, da jih cerkev s svojo posebno arhitekturo, s svojimi dragocenimi freskami, predvsem pa z duhovno zgodbo prevzame, dvigne, okrepi njihove korake.
(vir)
V drugi polovici 19. stoletja je pomemben dejavnik v slovenski narodni zgodovini postala dežela med Muro in Dravo
Od 16...
